Na štartu 7 udeležencev (vsi iz Slovenije), od tega 2 ženski predstavnici, vsi pa so postali finišerji Zanimivo, da je bilo kar 4 takih, ki doslej še nikoli niso prevozili tako dolgega breveta, za kar si zaslužijo vse čestitke in spoštovanje! Sicer pa, seveda, čestitke tudi vsem ostalim, Glede na odzive, so bili udeleženci izjemno zadovoljni z izborom trase, razgledi in vzdušjem.

Nekaj odzivov po brevetu.

Marjan Godar (SI)

Ta tura je bila za mojo dušo. Razgledi top in italijaska kolesarska, brez besed odlična.

Jaka Iglič (SI)

Vse pohvale organizatorju za odlično speljano traso. Vožnja ob Soči in vožnja po kolesarski poti alpe adria trail te prevzame z prelepimi razgledi. Priporočam zelo in se veselim naslednjega breveta.

Simona Cokan Zaman (SI)

Moj prvi brevet, 300 km

Za mano je prva na kolesu prevožena razdalja 300 km v enem dnevu.

Slutnja toplote, ki jo prinese pogled na vzhajajoče sonce, ima na kolesu podobno dimenzijo hvaležnosti in upanja, kot pri alpinistu njegovo vzpenjanje na gore. Upaš, da bo šlo, da bo dan prijazen s tabo, da bo narava sodelovala. V zgodnjem jutru naju je z Andrejem pozdravila cela jata ptičjega petja. Na polju fazan, vonjave trav in žita… Vasi, mesta… vonj po jasminu, oleandru, nekje veter ujame še sivko. Božajoče. Trasa je bila speljana stran od hrupnih mest. Sploh kolesarska steza do Trbiža, ki je ujeta v dolino pod gorskimi stenami, čez mostove in slapove, kolesarju ponuja poslastico naravnih lepot. Vse te impresije se nekako zasidrajo v mojo notranjost, noge pridno poganjajo pedala, brez nekih težav ali posebnosti. Sva že na vrhu Predila. “Od tu,”pravi Andrej, “gre samo še navzdol.” Seveda ni bilo tako. Pa vendar je ta njegova lažna spodbuda name delovala blagodejno. Prehod mimo Rabeljskega jezera in na vrhu prelaza pogled na Mangart sta osvežila moje pregreto telo in z zadovoljstvom sem se podala v spust. Z Mosta na Soči sva nadaljevala v zavidljiv klanec, ki ga je spremljalo moje nerganje ” toliko o spustih pa enostavni trasi”,  v bistvu pa je šlo za karikiranje Andrejevega opisa trase. Na klancu natočiva svežo vodo iz tolmuna, vlaga in sopara iz zemlje sta v teh popoldanskih urah na vrhuncu. Razgledi pa dih jemajoči. Pred Solkanom narediva še en postanek…in vame se seli vonj po bližini cilja. Še 50 kilometrov… Ko se najem, tudi odrgnino na levi ritnici lažje prenašam. Veselje me prežema. Še malo… kako dobro se obnaša telo in noge… Kar nekako pospešeno jadrava v tem ritmu proti cilju. Še zadnji vzponček na Preserje in vidim Branik… Sonce na nebu in po oblakih izrisuje prekrasno oranžno sled. V meni tli hvaležnost, radost, pogledam Andreja, “hvala, da skupaj to zmoreva.”

Sončeva krogla je že zelo nizko… prispeva na cilj. V dvoje …

Tanja Kavčič (SI)

Ko pridem v Prvačino, je ura 3.40 in na startu breveta ni še nikogar. Zato se v miru in počasi pripravim. Ko pa tudi ob 3.50 ni še nikogar, me zaskrbi, da so prestavili uro starta, jaz pa o tem nič ne vem. In takrat se pripeljeta Simona in Andrej, s parkirišča zadaj pa še Srečko. Nekaj Andrejevih napotkov in smo pripravljeni na kolesarsko pustolovščino. Kliče Jaka, da ima po garminu še 7 minut do nas. Prepozno, gremo. Da nas bo ujel, pove po mobiju.

Prižgem luč, ker je ob 4.00 še tema. Gumb za vklop začne svetiti rdeče, na zaslonu kaže 00.00. Kaj? Po vsakem brevetu luč napolnim, še nikoli, ampak res nikoli ni bilo nič narobe. Ugasnem, spet prižgem. Enako. 00.00 in gumb sveti rdeče. Še dobro, da bo čez pol ure svetlo.

Ko startamo, znori garmin. Piska, razganja ga in prikazuje se puščica v desno. Ostali so tiho, pri njih je vse lepo in prav. Ugasnem, spet prižgem, zdaj vsaj piska ne več. A tudi trase ni. Cesta na zemljevidu ni vijola, ampak črna. In vozimo. Možgani mrzlično iščejo. Sem narobe naložila? Kaj bom zdaj, brez trase? Potem sled švigne čez zaslon v ravni črti, kot bi tam letel en avion. V Šempetru, ko vstopimo v Italijo, se cesta končno obarva vijola in oddahnem si.

Jutro je lepo, oblečena sem ravno prav, da ni ne pretoplo in ne premraz, noge so lahke in v klanec, odkar imam traso, poženem. Ostanem sama, ostali so nekoliko zadaj. Dokler nenadoma trase spet ni več. Malo morje cest, vse so črne, nikjer nikogar. Dovolj mi je. Ura je 5.20, kličem Andreja, da imam vsega zadosti in grem domov. Številka je nedosegljiva. In takrat si rečem: Tanja, daj si še eno možnost. Globoko vdihnem, pomanjšam zemljevid na zaslonu in na drugi strani od kraja, kjer stojim, zagledam vijola cesto. Evo jo, tja se je skrila. Obrnem in takoj sem spet na trasi. Nekoliko kasneje dohitim Simono in Andreja, razložim o vseh tegobah in grem naprej. Malo pred Čedadom ujamem še Srečka, nekaj časa voziva skupaj, ko pa se on ustavi, grem naprej sama.

Jutranje težave se prevesijo v izjemno pozitivno energijo, ki jo daje okolica, luči že dolgo ne rabim več, na srečo, saj ne dela, garmin zdaj dela brezhibno, tako kot on zna na najinih vožnjah, edino vstop na številne kolesarske steze včasih zgrešim in moram iskati. Gledam Karnijske Alpe pred sabo, blizu so že, komaj čakam, da bom tam.

In ko sem tam, sem na kolesarski stezi Alpe Adria. Nič več iskanj, ker gre samo naravnost naprej, malo navkreber ves čas, a skozi številne osvetljene tunele, čez železne mostove, asfalt je popolnoma gladek in čist, spodaj deroča reka, navzgor se v jutranjem soncu grejejo vrhovi. Lepo je.

Mimo vozijo številni kolesarji, večinoma tujci, hitijo navzdol, za navzgor sem sama. Ko sem mimo Chiusaforte, sem vesela, da mi dobro gre, hkrati pa malo žalostna, ker bodo zdaj kraji, ki jih že poznam, saj sem tu že vozila. Postaja toplo, zato gre en brezrokavnik v nahrbtnik, enega še obdržim na sebi, rokavčke zaenkrat tudi.

Ko pridem v Pontebo, gre steza na desno proti Trbižu. Vse bolj toplo je, v nahrbtnik gredo še drugi brezrokavnik in rokavčki. Bidona sta napol prazna, začne se ogledovanje za vodo.

Šest kilometrov pred Trbižem je voda. Tankam bidona in hitro naredim plan, kje se bom z vodo oskrbela v domačih koncih, ker vem, kje se jo da dobiti. Spomin na brevet, ki sem ga vozila nazadnje in skoraj dehidrirala, je še svež.

Pred Trbižem je spust in vozim zmagoslavno, ker sem lahko hitra, tako zmagoslavno, da zgrešim izvoz s kolesarske steze. Ko me gramin opozori, je mimo že enih 300 metrov, potem se še 200 metrov odločam, da bom šla ven na naslednjem izvozu. Ampak kje je naslednji izvoz? Zato obrnem in spet v klanec. Končni seštevek kilometrov bo daljši še za enega.

Na glavni cesti je še vedno spust, a zmagoslavja ni več, je previdnost zaradi veliko prometa.

Kmalu obrnem na desno in začne se vzpon na Predil. Na začetku je položno in že je tu prvi ovinek v klanec. Zdaj je neskončno toplo, zrak je gost in noge postanejo svinčene. Tako zelo, da se moram pod vrhom celo ustaviti in nekaj minut zadihati. Še en mejnik. Še nikoli mi na tem klancu tega ni bilo treba narediti. Tanja, staraš se.

Ko pridem v Slovenijo, sem vesela.

Spust nato je zaslužen. V Strmcu tankam bidone, v dolini je pot odlično speljana skozi Čezsočo in naprej. Ob Soči je prijetno hladno, cesta je lepa in ni mi fajn, ko je treba spet na prometno glavno proti Tolminu. A so vozniki, večinoma tujih tablic, zelo strpni in gre.

Pri Mostu na Soči gledam strm klanec čez Kozmerice in mi je super, ker lahko grem na  lažjega čez Kozaršče. Bojim se glavne ceste v nadaljevanju, a je ta popolnoma prazna, potem pa me na ravnini italijanski avtobus skoraj stisne ob skale, ker me prehiteva, ko vozijo avtomobili nasproti. Za njim pa še eden. Ma ke model od voznika, raje te bo zgazil, kot počakal, da bi te varno prehitel. Vse se na srečo srečno izteče, tudi čez semafor je vse lepo in prav. Klanec do Avč je manj strm kot sicer, v Kanalu spet tankam bidone, na kolesarski do Solkana v hladu na klopci še malo počivam.

Zadnji del poti, ko naj bi se nabiralo kilometre do 300, naj bi bil, da komaj čakamo, da mine. A meni ni tako. Pozitivna energija, ki je je med potjo kar malo zmanjkalo, se vrne, pot čez staro Gorico mine hitro, ker je lepo speljana, prav tako pot po Vipavski dolini. V Črničah si želim, da pot ne bi šla v klanec na levo in super, ne gre, zavije desno, kilometre išče tudi skozi ovinek čez Batuje, a nič zato. Tudi vzpon na Brje je lep in hladen. Od Branika naprej garmin prestavim na številke in gledam odštevanje zadnjih kilometrov. Pred Dornberkom pa spet – napačna trasa. Malo prej bi morala zaviti desno, skozi Prelesje. Obrnem in zavijem zdaj levo in spet je cesta in so vasi, čeprav v domačih krajih, kjer nisem še nikoli vozila. Vozim počasi, cilj je zelo blizu.

Srečko Likar (SI)

Včeraj zgodaj zjutraj, ob že ob 4., se nas je v hladnem jutru pet korajžnih podalo na brevet Alpe Adria 300 km. Sprva je bilo potrebno odpraviti nekaj tehničnih nerodnosti, potem pa v prijetnem tempu od Prvačine preko Gorice v Furlanijo. Po moje je bilo vsaj 120 km ravnine. Na papirju, ker nas je pot vsake tolko vodila v kakšno vasico v strmem bregu. Nekje je treba nabrati višince, a ne?

Alpe Adria poteka od Sazburga do Gradeža, dolga je 430 km. Velik del poteka po kolesarskih stezah, narejenih na bivši železniški progi. Vsaj enkrat se moramo zapeljati s kolesom v tiste konce.

Ko zmanjka ravnine, je treba zagristi v klance. Smo se pa prej še ustavili in se malo okrepčali zanje. Cesta do Predela se mi je zdela kratka, v družbi mlajšega kolega je vse potekalo hitro. Na vrhu par slik za spomin, potem pa hiter a zaradi gostega prometa tudi previden spust v dolino. Namesto po glavni cesti smo zavili v Čezsočo po lepih stranskih cestah. Kontrolna točka na Napoleonovem mostu pod Kobaridom in do Tolmina po stranskih cestah.

V Tolminu 1/2 pizze in sladoled, potem pa naprej proti Mostu na Soči in čez klance do Avč, Spust do Kanala, kjer sva se osvežila s hladno vodo in potem nadaljevala mimo Anhovega do kolesarske steze od Plavi do Soča Fun parka pri Solkanu Skrenila sva s trase, da sva si v Solkanu spet privoščila sladoled, ker je bila vročina kljub senčni kolesarski stezi vseeno visoka. Spoznavanje Stare Gorice in nato še delov Vipavske doline, kjer so bili najlepši občutki. Zahajajoče sonce in prijeten večerni hladen zrak, ki naju je osvežil za še zadnji, 12. večji klanec, vzpon na Preserje.

Za konec druženje ob hladnem 00 % pivu in pizzi.

Menda ni tapravega breveta, če vsaj ene 2x ne sfališ kakšnega odseka. Tako se nabere kar nekaj km in višincev več. Se vzame v zakup.

Za konec pa še to, kar je danes v prenosu Maratona Franja rekel koleg iz JLA, g. Jure Pavlič: ˝˝Po dobri in težki dirki se ponoči slabo ali skoraj nič ne spi. ˝˝. Še kako ima prav.